Aprila 2010 so v Centru Evropa dr. Žiga Turk in sodelavci predstavili dokument »Vizija 20+20: Prispevek k razmišljanju o prihodnosti Slovenije«.

Nastal je ob dvajsetletnici demokracije in zre dvajset let v prihodnost. Avtorji ocenjujejo, da nas konec zgodovine - soglasje o visoko-konkurenčnem socialno-tržnem gospodarstvu in dejanski pravni državi - še čaka. Po tem moramo zgraditi državo priložnosti, ustvarjalno in podjetno Slovenijo. Utemeljena naj bo na slovenski kulturi in evropskih vrednotah. V središče so postavljeni ljudje. Ustvarjalni, podjetni in sočutni morajo biti čim bolj svobodni, da bodo lahko izživeli svoje talente in ambicije ter prispevali k napredku vse družbe.

Soavtorji dokumenta so še Drago Jančar, Rado Pezdir, Matej Avbelj, Mihela Hladin, Andrej Rahten, Miro Germ in Andrej Nabergoj. Izdal ga je Inštitut dr. Jožeta Pučnika.

Dodaten motiv za razmišljanje o prihodnosti je finančna, ekonomska, politična, vladna in družbena kriza, v kateri se je znašla Slovenija. Subjektivni občutek in objektivne ankete kažejo, da se med gospodarstvenike in ljudi širi pesimizem, malodušje in nezaupanje. Avtorji ugotavljajo, da je gospodarska kriza Slovenijo relativno zelo prizadela. Nehali smo zmanjševati zaostanek za povprečjem EU. Zadnje leto ga prvič v zgodovini samostojne države povečujemo.

Kriza je sprožila različna razmišljanja o razvojnih paradigmah in ciljih, med drugim tudi dokument, ki je nastal na pobudo državnega sekretarja Školča in drugi na pobudo ministra Gasparija. Vizija 20+20 je prispevek k tem diskusijam. To ni program strukturnih reform niti izhodna strategija iz krize.

V pogledu v zadnjih dvajset let avtorji pišejo, da smo v Sloveniji naredili veliko, a marsikaj bolj na papirju kot v resničnosti ali v glavah. Tranzicija je žal predvsem izhodna strategija elit, ki politično moč pretvarja v kapitalsko, ne pa spreminjanje miselnosti in vrednot. Na mnogih področjih smo ostali v prejšnjem sistemu, ki pravic človeške osebe, svobode, demokracije, enakosti in pravne države ni postavljal posebej v ospredje. Konec zgodovine - soglasje o visoko-konkurenčnem socialno-tržnem gospodarstvu in dejanski pravni državi - nas še čaka.

Po tem popravnem izpitu lahko pride na vrsto prihodnost. Ta je negotova, ker se marsikaj v svetu okrog nas lomi. Dokument predstavlja ključne globalne izzive, a na prihodnji gospodarski, socialni, ekološki, tehnološki in medicinski razvoj gleda z optimizmom ter zahteva, da mora biti Slovenija pogumno in samozavestno v ospredju teh zgodb.

Vizija 20+20 je Slovenija priložnosti, utemeljena na evropskih vrednotah in zvesta svoji kulturi, podjetniška in kreativna oaza. Cilj je družba svobodnih, uspešnih posameznikov, ki so sočutni in solidarni do soljudi ter odgovorni in občutljivi do narave.
Razvojne priložnosti avtorji vidijo v globalno konkurenčnih lastnih blagovnih znamkah. Povezati morajo tehnično odličnost in presežno smiselnost izdelka ali storitve. Izkoristiti morajo našo geografsko lego in kulturni položaj in pritegniti tako ljudi z idejami kot ljudi z denarjem. Drugi atributi uspešnih gospodarstev prihodnosti naj bi bili energetska in snovna učinkovitost, etičnost, moralnost, zdravost, skrbnost. Zaradi teh lastnosti bodo kupci v prihodnje segali globlje v žep. Veliko rezerve imamo pri kakovosti vodenja in upravljanja, kjer trg oz. kapital doslej nista opravila svoje osnovne naloge. Smo del Evrope, živimo v času globalizacije in Slovenija mora ostati odgovoren član mednarodne skupnosti in svojo zunanjo politiko vpreči v zagovor svojih strateških interesov.

Vizija 20+20 je vizija. Ni program strukturnih reform ali izhodna strategija iz krize. Na prvi pogled se bolj ukvarja s tem, kaj oz. kam želimo, ne pa, kako se do tja pride. Avtorji se zavestno odrekajo pristopu, ko naj bi država ali politika vsakemu posebej povedala, kaj naj dela in s čim naj se ukvarja. Pravijo, da strategije in vizije na uspeh podjetja vplivajo slabo tretjino. Vse ostalo prinaša zaupanje, sodelovanje. Tega pri nas manjka in na to opozarjajo.

A vendar dokument odgovarja tudi na vprašanja »kako«. Najprej s trdnim temeljem v evropskih vrednotah in slovenski kulturi. Te vrednote se v praksi preslikajo v več svobode za ustvarjalnost in podjetnost ljudi, v delujočo pravno državo, kjer se spoštujejo pravila igre in zmagujejo najboljši in ne tisti, ki se upajo preko roba dovoljenega in v socialno državo, ki spodbuja tveganje in odpušča neuspeh.

Vizija odgovarja tudi na vprašanje »kdo«. V gospodarstvu 21. stoletja bodo ključni človeški viri, zato skrb zanje postavljajo na prvo mesto. V Sloveniji nas bo malo in prav vsak talent je dragocen, zato odločno zagovarjajo enake možnosti za vse. Posebej šolanja in izobraževanja. Učitelj mora postati eden najbolj zaželenih poklicev, za katerega se bodo odločali res najboljši.

Verjamejo, da poleg boljšega ekonomskega trga potrebujemo tudi boljši politični trg. Odločati morajo dejansko tisti, ki nosijo odgovornost in imajo mandat volivcev. Vsaka državna ali javna ustanova mora biti podvržena kontroli ali ekonomskega ali političnega trga. Slovenija 2.0 naj bi upoštevala, da je večina pametnih in izobraženih danes zunaj uradniških hodnikov. To državo sili, da ustvarja razmere, v katerih lahko ljudje bolje sodelujejo v javnih zadevah in kjer država daje podjetnosti in ustvarjalnosti ljudi krila.

Celoten dokument je dostopen v elektronski obliki spodaj.

Marca 2009 je v Ljubljani potekal simpozij v okviru Pučnikovih dnevov, ki predstavljajo eno osrednjih prireditev v dejavnosti Inštituta dr. Jožeta Pučnika. Na njem je trinajst govorcev poskušalo pretehtati in z različnih vidikov osvetliti stanje v slovenski družbi po skoraj dvajsetih letih življenja v večstrankarskem sistemu in tržni ekonomiji.

Politična, medijska, lastniška, podjetniška, dejansko vsa družbena razmerja so se v tem času bistveno spremenila, za seboj pa pustila vrsto nejasnosti in dilem, ki bi jih bilo mogoče strniti v vprašanje: ali imamo v letu 2009 v Sloveniji družbo, kakršno smo si želeli, ko smo se s širokim konsenzom odločali za prehod iz enopartijskega politično nadzorovanega in gospodarsko dirigiranega sistema v sistem, ki ga v temelju določata politično in gospodarsko svobodno udejstvovanje? Ni jih malo, ki mislijo, da je nagla prerazporeditev kapitala prinesla tudi močan vpliv njegovih lastnikov na centre politične moči, na medije in celo državne organe, s tem pa ogrozila principe in funkcioniranje demokratičnega družbenega ustroja. Tudi standardni vrednostni sistemi levega in desnega družbenega in političnega pola so povsem premešani in nekompatibilni z evropskimi »levimi« ali »konzervativnimi« političnimi naziranji in grupacijami.

V pričujočem zborniku smo zbrali enajst prispevkov sodelujočih avtorjev in avtorice, ki so predstavili svoj pogled na naslovno temo in izhodišča, ki smo jih zapisali na inštitutu: Milan Zver, Bernard Nežmah, Dean Komel, Matevž Tomšič, Janez Šušteršič, Rado Pezdir, Bernard Brščič, Žiga Turk, Jernej Letnar Černič, Sandra Bašić Hrvatin in Zijad Bećirović. Seveda se ni bilo mogoče izogniti tudi finančni krizi in gospodarski recesiji, ob kateri se govori že tudi o »krizi kapitalizma« in je prinesla dodatno negotovost v premisleke o stanju in prihodnosti slovenske in evropske družbe, njene učinkovitosti, solidarnosti, celo etike v javnem delovanju in vrednostnega sistema.

Evropska javnost se že nekaj časa ukvarja s številnimi težavami, ki so nastale kot posledica procesa evropskih integracij. Razprave o geografskih mejah Evropske unije spremljajo vprašanja o evropskih vrednotah, evropskem načinu življenja ter o gospodarskih, okoljskih in demografskih težavah, ki so veliko daljnosežnejše in pogosto bolj izstopajoče kot nejasnosti glede prihodnjih administrativnih meja Evropske skupnosti.

To so razlogi, zaradi katerih je Inštitut dr. Jožeta Pučnika v sodelovanju s Centrom za evropske študije iz Bruslja organiziral konferenco z naslovom »Kje so meje Evropske unije?«. Konferenca je potekala 1. decembra 2008 v Ljubljani. Njen cilj je bil razmislek o prihodnosti Evropske unije skozi prizmo »evropskih meja in omejitev« ter pridobivanje novih vidikov razširitve Evropske unije, ki bi pokazali na širše posledice tega procesa in postavili nekatera pomembna vprašanja o prihodnosti Evropske unije.

Pričujoča knjiga je zbirka šestnajstih prispevkov, ki so bili predstavljeni na konferenci. Govorci so bili vabljeni iz vrst vodilnih slovenskih intelektualcev in strokovnjakov iz različnih področij, ki so skupaj s predstavnikom Centra za evropske študije obravnavali osrednjo temo iz različnih vidikov: političnega, filozofskega, sociološkega, pravnega in gospodarskega ter se dotaknili številnih tematik, kot so evropske vrednote, meje, vprašanje pristopa Turčije, mediji, tehnološki razvoj in kreativnost, demografija, globalizacija in druge. Tako je izbor predstavljenih prispevkov sledil izhodiščni zamisli, da se problematika predstavi v najširši možni luči.

Prvi del knjige prinaša splošnejše zgodovinske, kulturološke, filozofske in sociološke poglede na tematiko ter prispevke, ki obravnavajo politično perspektivo. V drugem delu publikacije pa se prispevki nanašajo na bolj specifična vprašanja kot so demografija, mediji, visokošolsko izobraževanje, kreativnost in tehnologija, odzivanje Evropske unije na krizne situacije ter možne scenarije prihodnih evropskih integracij.

Kljub dejstvu, da tovrstne razprave navadno prinesejo več vprašanj kot odgovorov verjamemo, da zbornik ponuja veliko svežih zamisli in predstavlja pomemben prispevek k nujnim razpravam o sedanji in prihodni usmeritvi evropskih integracij.

Zbornik »Izziv 21. stoletja«, prinaša prispevke s simpozija »Kultura, družba in tehnologija«, ki ga je Inštitut dr. Jožeta Pučnika priredil marca 2008.

Simpozij je poskusil pretehtati in na novo osvetliti tista razmerja, ki jih temeljito obravnava morda najpomembnejša knjiga Jožeta Pučnika: Kultura, družba in tehnologija. Pojem kulture avtor v tej knjigi širi na celostnost struktur in človeškega razvoja v času, v katerem živimo. Družba je zanj samo institucionalizirani del pojavnih razsežnosti kulture, tehnologija pa urejanje in preurejanje našega življenja v kulturi. Predpogoj, da se družba sploh odpre kulturi v najširšem pomenu besede, pa je odpravljanje vseh fundamentalizmov in njihovih posledic.

Čeprav Pučnik ne misli na tehnologijo v tradicionalnem pomenu besede, pa njegova raziskava odpira tudi vprašanja o najbolj aktualnih problemih sedanjega prelomnega časa.

Nove tehnologije ustvarjajo premike, ki bodo v prihodnosti, morda celo bližnji prihodnosti usodno zaznamovali v najširšem smislu družbo in kulturo, v ožjem pa številne njene segmente: politiko, medije, umetnost in znanost. S tako imenovano »internetno demokracijo« in njenimi globalizacijskimi informacijskimi tokovi se odpirajo nova poglavja v razumevanju demokracije, z novimi tehnologijami na področju genetike in umetne inteligence pa celo sam način našega bivanja in s tem povezana številna etična vprašanja.

V knjigi, ki je razdeljena na tri dele »Kriza smisla«, »Vladavina medijev« in »Družba, religije, intelektualci«, so objavljeni prispevki Thomasa Luckmanna, Ivana Urbančiča, Milana Zvera, Mateja Makaroviča, Boštjana Žekša, Jožeta Trontlja, Iztoka Geistra, Žige Turka, Mitje Štularja, Bernarda Nežmaha, Dejana Jelovca, Uroša Pinteriča, Urše Šinkovec, Zijada Bećirovića, Draga Karla Ocvirka, Matevža Tomšiča in Igorja Grdine.

Inštitut dr. Jožeta Pučnika je 11. januarja 2008 organiziral mednarodno konferenco z naslovom »Vloga nacionalnih parlamentov v procesih odločanja v EU«. Konference, ki jo je z uvodnim nagovorom odprl dr. Mihael Brejc, evropski poslanec in predsednik sveta inštituta, so se kot visoki gostje udeležili takratni predsednik Državnega zbora Republike Slovenije France Cukjati kot častni pokrovitelj, dr. Norbert Lammert, predsednik bundestaga Zvezne republike Nemčije, Jaime Gama, predsednik skupščine Republike Portugalske in Marc Laffineur, podpredsednik francoske nacionalne skupščine.

V zborniku, ki je izšel v angleškem jeziku, so objavljeni prispevki vseh govornikov. Razprave na konferenci so se nanašale na vlogo Evropskega parlamenta kot oblikovalca politik v EU, na vlogo Lizbonske pogodbe in njenega pomena za krepitev moči nacionalnih parlamentov in na upoštevanje stališč nacionalnih parlamentov glede zadev EU – kakšna je realnost in kakšna so pričakovanja.

Osnova za Pučnikove dneve 2008 je bila malo znana, a morda najpomembnejša knjiga Jožeta Pučnika: Kultura, družba in tehnologija. Pojem kulture avtor v tej knjigi širi na celostnost struktur in človeškega razvoja v času, v katerem živimo. Družba je zanj samo institucionalizirani del pojavnih razsežnosti kulture, tehnologija pa urejanje in preurejanje našega življenja v kulturi. Predpogoj, da se družba sploh odpre kulturi v najširšem pomenu besede, pa je odpravljanje vseh fundamentalizmov in njihovih posledic. Čeprav Pučnik ne misli na tehnologijo v tradicionalnem pomenu besede, pa njegova raziskava odpira tudi vprašanja o najbolj aktualnih problemih sedanjega prelomnega časa.

V zborniku s svojimi prispevki sodelujejo: dr. Thomas Luckmann, akad. dr. Boštjan Žekš, dr. Edvard Kovač, dr. Milan Zver, dr. Žiga Turk, akad. dr. Jože Trontelj, dr. Mitja Štular, Iztok Geister, mag. Zijad Bećirović, dr. Drago Ocvirk, dr. Matevž Tomšič, dr. Matej Makarovič, ddr. Igor Grdina, dr. Bernard Nežmah, dr. Dejan Jelovac in dr. Uroš Pinterič.

Zbornik Kultura in politika vsebuje prispevke s simpozija z istim naslovom, ki je marca 2007 potekal na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Simpozij je bil namenjen osvetlitvi razmerij med kulturo in politiko. Odnosi med kulturo in politiko ter njuno medsebojno vplivanje in prepletanje, so močno, včasih celo usodno zaznamovali najpomembnejše družbene procese na Slovenskem v 20. stoletju.

V zborniku s svojimi prispevki sodelujejo: France Bernik, Ervin Dolenc, Kajetan Gantar, Niko Grafenauer, Igor Grdina, Dean Komel, Milček Komelj, Janko Kos, Joža Mahnič, Matej Makarovič, Boris Pahor, Janko Prunk, France Pibernik, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Brane Senegačnik, Zorko Simčič, Ivan Štuhec, Aleksander Zorn in Milan Zver.