`Kje so meje Evropske Unije?`

Inštitut dr. Jožeta Pučnika je v sodelovanju s Centrom za Evropske študije (Centre for European studies) iz Bruslja priredil razpravo z naslovom »Kje so meje EU?«, ki je potekala 1. decembra 2008 v Centru Evropa. Na Inštitutu dr. Jožeta Pučnika smo k razpravi povabili številne priznane slovenske intelektualce, akademike in pisce iz različnih znanstvenih področij z namenom, da bi zajeli kar se da širok spekter tematik. Razpravi se je v popoldanskem delu pridružil tudi gost iz Bruslja, Roland Freudenstein kot predstavnik Centra za evropske študije. Razprava je potekala v štirih panelih. Z uvodnim govorom jo je začel predsednik sveta Inštituta dr. Jožeta Pučnika in slovenski poslanec v Evropskem parlamentu dr. Mihael Brejc. Dr. Brejc je predstavil problematiko meja iz vidika širitev EU. Predlagal je neko idealno mejo širitve, ki bi naj zajela do 35 držav članic.

Vsem tistim, ki bi še želele postati del skupnosti, pa bi po njegovem morali ponuditi neko drugo obliko sodelovanja. Dr. Janez Malačič iz Ekonomske fakultete v Ljubljani je predstavil problematiko meja iz demografskega stališča. Demografski kazalci kažejo na to, da se prebivalstvo v Evropski uniji ne bo več povečevalo, nasprotno pa se prebivalstvo naglo veča v evropskem zaledju, kar posledično pomeni vedno večji demografski pritisk na evropske meje. Po njegovem mnenju je potrebno v Evropski uniji izdelati učinkovito regulirano migracijsko politiko, ki bo uvedla »vzdržne migracije«. Dr. Malačič je bil tudi eden izmed mnogih govorcev na razpravi, ki je problematiziral priključitev Turčije Evropski uniji, kjer število prebivalstva prav tako naglo raste. Dr. Gregor Virant je razpravljal o vedno večji birokratizaciji Evrope, ki otežuje njeno globalno konkurenčnost ter predlagal t.i. debirokratizacijo in predstavil nekaj ukrepov, ki so bili v tej smeri storjeni v zadnjih letih v Sloveniji. Dr. Ivan Leban je govoril o skupnem evropskem univerzitetnem prostoru.

Po njegovem mnenju se učinki bolonjske reforme kažejo v negativni luči saj podrejajo univerze interesom kapitala in svobodnemu trgu ter tako onemogočajo avtonomnost univerz. Drugi dopoldanski panel je bil bolj filozofsko obarvan in dal celotni razpravi izrazito interdisciplinarni značaj. Akademik Janko kos je predstavil ključne postavke evropske civilizacije, ki jo je zamejil s krščanstvom kot temeljem njenih mišljenjskih in političnih institucij. Dr. Edvard Kovač je evropsko civilizacijo ločil od islamske na podlagi laičnosti njene družbe. Evropsko civilizacijo je predstavil kot racionalistično civilizacijo, kjer prevladuje etični um, ki temelji na ideji svobode. Dr. Dean Komel je govoril o različnih evropskih govoricah, ki povezujejo v sebi duh, zgodovino, um, norme in normalnost. Iz te duhovne situacije se po njegovem postavlja vprašanje meja Evropske unije in ta situacija ostaja kljub spornosti, ali pa prav zaradi nje tudi duhovno odprta. Kot zadnji je svoj prispevek v tem panelu predstavil dr. Matej Makarovič, ki je s svojim prispevkom že napovedal popoldansko razpravo.

Govoril je o Evropski uniji kot o delu evro-azijske celine, ki nima oprijemljive vzhodne meje. Tudi on je menil, da je krščanstvo produktivnejša zamejitev kot so raznorazne geografske črte. Popoldanski panel je začel dr. Žiga Turk, ki je govoril o Evropski kreativnosti. Roland Freudenstein je predstavil težave, ki zadnja leta nastajajo pri procesu približevanja Turčije Evropski uniji, kar je v zaključku panela sprožilo živahno razpravo. V tem panelu sta svoje poglede predstavila še dr. Jure Zupan s prispevkom »EU do kod in kako?« ter dr. Matej Accetto, ki je predstavil svoje videnje posledic krize, ki lahko po njegovem mnenju doprinese k še večji povezanosti znotraj Evropske Unije.

Zadnji panel ja začel publicist dr. Bernard Nežmah, ki je in na nekaj primerih odmevnih medijskih tem v zadnjih mesecih nazorno pokazal na specifičnosti slovenskega medijskega prostora. Matej Avbelj se je spraševal o Evropi leta 2025 in ugotovil, da bo koncept »Evrope dveh hitrosti« obstal do takrat. Razpravo je zaključil Drago Jančar, ki je opisal svoje doživljanje Evropske unije od časov, ko je predstavljala Sloveniji še nedosegljiv ideal pa do danes ko jo razumemo popolnoma drugače. Meje Evropske unije so toliko bolj prisotne in toliko bolj neznane zato, ker Evropa sama sebe ne pozna dovolj. Namesto strategij širitve in gospodarskega razvoja mora Evropa najprej spoznati sebe, svoje kulturne in zgodovinske temelje in potem bo vedela, kje so njene meje.