Ustava je živ dokument
Saša Zagorc je v svoji razpravi izpostavil predvsem dejstvo, da je ustava živ dokument, kar omogoča, da se v ustavo spreminja brez formalnih posegov. Nekatere določbe so nejasne in dopuščajo različno razlago in tako dajejo velik manevrski prostor za razlago. Zaradi tega prihaja do navideznega soglasja o tem, kakšne so splošne vrednote v družbi. Opozoril je na določbe 15. člena Ustave RS, ki določa da nobene človekove pravice in temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. Tako se ni mogoče opravičevati, da kaj v ustavi ni urejeno. Naštel je dosedanje posege v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki pa so bili po njegovem mnenju del političnih pritiskov in niso prinesli vrednostnih sprememb - lastniška pravica tujcev, pravica do pokojnine, vključitev volilnih kvot itd. Do zdaj ustava še ni bila spremenjena kot rezultat avtonomne strokovne odločitve. V ustavi tudi ni zaveze o tem, kdo je tisti subjekt, ki je zavezan k spoštovanju človekovih pravic in svoboščin. Zagorc je izpostavil tudi 25. člen ustave - pravica do pravnega sredstva, ki dostikrat dopušča procesno nagajanje pri uresničevanju materialnih pravic. V nadaljevanju je opozoril na nekaj določb, ki so po njegovem mnenju nepotrebne in sicer določbe o primernem stanovanju, pravica do peticije in pravice glede zaposlovanja tujcev. Prav tako je v nekaterih določbah slaba dikcija in sta ustavno sodišče in zakonodajna veja oblasti naknadno popravljala slabosti, ki se pojavljajo zaradi razlik med jezikovno razlago določb ustave in razlago po namenu. Izpostavil je tri določbe in sicer 39. člen - informacije javnega značaja, 48. člen - pravica do pribežališče in določbe 65. člena glede romske skupnosti. V vseh treh primerih je po Zagorčevem mnenju dikcija neustrezna. Zagorc tudi meni, da bi bilo potrebno dopisati določbe o finančni svobodi posameznikov. To velja še zlasti za Slovenijo, ki sodi med države z najvišjimi davki. Če ljudje financirajo javni sektor iz tega izhajajo tudi določene pravice. Dejal je tudi, da gredo spremembe pri procesnih pravicah po njegovem v pravo smer.
Potreben je tehten razmislek o kakovosti ustavnega besedila
Dopolnitve in spremembe določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah so v današnjem slovenskem javnem prostoru potrebne bolj kot kdajkoli prej, je prepričan Jernej Letnar Černič. Po njegovem mnenju tvori poglavje o človekovih pravicah jedro slovenske ustave. Slovenska ustava vsebuje v drugem poglavju najosnovnejših, tako vsebinskih kot postopkovnih temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Kot je opozoril Letnar Černič, pa so nekatere izmed poglavitnih človekovih pravic izpuščene iz ustavnega besedila. Na eni strani veljavno ustavno besedilo vključuje veliko število političnih in državljanskih človekovih pravic, medtem ko na drugi strani zanemarja ekonomske, socialne in kulturne človekove pravice, ki jih v ustavnem besedilu ni prav veliko, če pa so, so pa dvoumno opredeljene. Takšna ustavna dikcija je po njegovem mnenju sicer razumljiva glede na slovensko zgodovinsko izkušnjo.
Letnar Černič je opozoril, da pojem človekovih pravic ne razlikuje med državljani in nedržavljani določene države. Človekove pravice pripadajo vsem človeškim bitjem ne le tistim, ki imajo državljanstvo določene države. Omejevanje ustavnih pravic le na državljane je lahko sporno in zato bi bilo potrebno razmisliti o ustreznih spremembi navedenih določb.
Pomen izobraževanja se v slovenskem prostoru v zadnjih letih zelo poudarja. Ustava tako določa, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo, pa bi bila precej bolj ustrezna opredelitev, ki pravi, da ima ‘vsakdo pravico do izobraževanja in dostop do poklicnega in nadaljnjega usposabljanja'. Takšna dikcija bi odražala mednarodne standarde in pomembno mesto izobraževanja v sodobnem slovenskem javnem prostoru. Potrebno je preučiti švedski vzorec, kjer je tudi srednješolsko izobraževanje obvezno. Ustava podobno v 78. členu opredeljuje, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, ne priznava pa pravice vsakogar do stanovanja. Seveda bi bile pri pravici vsakogar do stanovanja potrebne nekatere omejitve, ki pa bi se lahko določile v zakonodaji. Ustava kot najvišji normativni akt slovenske države bi morala poudarjati povezavo med bojem zoper revščino in varstvom ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, saj so le-te temelj resničnega in stabilnega razvoja vsake države in lahko v veliki meri prispevajo k uresničevanju razvojnih ciljev. Normativno ustavnopravno varstvo človekovih pravic je le ena stran varstva človekovih pravic. Enako oziroma morda še bolj pomembno je učinkovito varstvo pravic, pri čemer bi morala biti v slovenskem pravnem redu zagotovljena možnost individualnega uveljavljanja kršenja človekovih pravic ekonomske, socialne in kulturne narave, ker so tiste, ki so varovane v ustavi na splošni ravni, v večini primerov neiztožljive. Pravice do ustavnega varstva ustavnih pravic zato ne gre omejevati, kot je slišati v zadnjem času, temveč jo še bolj razširiti.
Letnar Černič tudi meni, da bi vključitev prepovedi poveličevanja totalitarnih režimov v slovensko ustavo pripomoglo k katarzi našega naroda, s pravnega vidika pa je potrebno omeniti, da že 63. člen ustave prepoveduje spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoveduje spodbujanje k nasilju in vojni. Poleg tega pa tudi 297. člen Kazenskega zakonika kriminalizira poveličevanje totalitarnih režimov.
Ustava nima pomena sama po sebi
Matej Avbelj se je v svojem prispevku osredotočil predvsem na pravico do sodnega varstva. Ustava nima pomena sama po sebi, nenehno se zapolnjuje z razlago ustavnih določb. Normativna raven ja zadostna, težave pa se pojavijo v razhajanju med normativnim delom in njegovim izvajanjem. Slovenija je bila tako že večkrat obsojena zaradi kršitev glede sojenja v razumnem roku. Ali lahko to rešimo s spremembami ustave ? Po mnenju Avblja je odgovor ne, saj je težava v praksi. Načrt odpravljanja sodnih zaostankov ni prinesel kakšnih posebnih uspehov. Tako imamo sedaj predlog reforme ustavnega sodišča. Avbelj tem spremembam ni nenaklonjen, vendar je po njegovem mnenju potrebno izkoristiti tudi notranje rezerve na ustavnem sodišču. Spremembe bi pomenile večjo fleksibilnost samega sodišča. Statistika kaže, da se je po spremembi zakona o ustavnem sodišču število zadev prepolovilo, zato morda spremembe sploh niso nujne. Ustavno sodišče igra zelo pomembno vlogo pri razlagi ustavnih določb. Prav ustavno sodišče je, meni Avbelj, slovensko demokracijo opredelilo kot ustavno demokracijo, iz česar sledi, da ustavne norme prevladujejo nad voljo večine. Tako je sodišče v zadnjem času kar dvakrat poseglo v pravico do referenduma, in sicer ko je prepovedalo referendum o odvetniških tarifah in referendum o sodniških plačah. Ustavna demokracija ne pomeni, da lahko večina odloča o manjšini, a velja tudi obratno, tudi manjšina ne more odločati o večini.
V razpravi, ki je sledila so se udeleženci dotaknili vloge, dela in vpliva Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, vprašanja pravne varnosti in dostopnosti ter učinkovitosti pravnega varstva.
